Večino zadnjega tisočletja pred našim štetjem (približno med letoma 800 stol. pr. n. št.) v Srednji Evropi imenujemo železna doba. Železna doba sledi kameni, bakreni in bronasti dobi in velja za obdobje velikih tehnoloških in družbenih sprememb, ki so neprimerljivo vplivale tudi na pokrajine. Takratni prebivalci Srednje Evrope so za seboj pustili izredno redke pisne vire, vendar so njihova življenja dokumentirana z arheološkimi sledmi, med katerimi so monumentalna gradišča in velika grobišča  najbolj ikonični primeri. Največja tehnološka sprememba je bila uvedba železa. Razširjena dostopnost železove rude je kljub izzivom v postopku taljenja ponudila nove možnosti, zlasti za orodje in orožje. Obstoječe medregionalne mreže, potrebne za vzdrževanje proizvodnje brona, so se prilagodile in pojavile so se regionalne skupine. Te skupine so v železni dobi oblikovale nova omrežja in kmalu je nastal kulturni kompleks, ki je obsegal velike del srednje Evrope  - halštatski svet (od 9. do 5. stol. pr. n. št.), razdeljen na zahodni in vzhodni kulturni krog. Imena večine ljudstev, ki veljajo za nosilce kultur zgodnje železne dobe, so utonila v pozabo, kljub temu pa nekaj virov iz antike omenja Ilire, Tračane in Skite, ki so skupaj z Grki oblikovali preteklost Podonavja.

Za mlajšo železno dobo (od 5. do konca 1. stol. pr. n. št.) je v srednji Evropi prevladovala latenska kultura. Tradicionalno je povezana s tako imenovanimi keltskimi kulturnimi skupinami, ki so jih grški zgodovinarji označili kot „Κελτοι“, rimski zgodovinarji pa kot „Celtae“ ali „Galii“. V 4. stol. pr. n. št. je z izginotjem gomilnih grobišč mogoče zaznati nov družbeni red. V 3. stol. pr. n. št. nam starodavni avtorji govorijo o keltskih skupinah, ki so prišle celo do Grčije. Delfi so bili oropani leta 279/278 pred našim štetjem, med temi selitvami pa se je latenska kultura razširila na Balkan, v jugovzhodne Alpe in Zakarpatje. Do konca 1. stol. pr. n. št. je v Podonavju zavladalo rimsko cesarstvo, "stara" železnodobna utrjena središča so bila opuščena in nadomeščena z drugimi oblikami (urbanih) naselij.

Halštatska in latenska civilizacija sta imeli v prvem tisočletju pred našim štetjem osrednjo, inovativno vlogo v predalpskem prostoru in srednjem Podonavju. Čeprav so se te kulture širile iz zahoda proti vzhodu in jugu celotne Evrope, so imele v Podonavju posebne razvojne stopnje in značilnosti. Na tem območju so ostanki teh kultur in njihov vpliv na druge lokalne skupnosti zelo opazni tako v pokrajini kot v arheoloških kontekstih.

Poleg ikoničnih predmetov iz tega obdobja, ki so shranjeni v muzejih, so na travnikih, pašnikih in gozdovih današnjih pokrajin ohranjeni številni nepremični spomeniki. V mnogih regijah to dediščino predstavljajo posamezne starejšeželeznodobne grobne gomile ali gomilna grobišča, ki so včasih nevidni za neizučeno oko. Utrjena višinska naselja z masivnimi zemljenimi nasipi in kamnitimi zidovi predstavljajo običajno obliko utrdbe v železni dobi in še vedno prikazujejo dosežke prebivalcev teh naselij izpred skoraj 3000 let. Nekatere naselbine so bile ponovno obljudene tudi v mlajši železni dobi. V 2. stoletju pr. n. št. so bile ob pomembnih poteh zgrajene nove oblike velikih naselij, tako imenovani "opidumi", ki jih lahko štejemo za prva evropska mesta, medtem ko so delovala kot regionalna središča in so bila večinoma utrjena z zapletenimi utrditvenimi sistemi.

Vendar posamezne stanovanjske zgradbe in hiše, ki so bile v glavnem zgrajene iz lesa in običajno nad tlemi, niso več vidne oz. ohranjene in jih je mogoče odkriti zgolj z arheološkimi raziskavami. Da pa bodo širši javnosti razumljive, jih je treba ustrezno predstaviti. Težje razumljive so tudi glavne železnodobne trgovske poti. Te so postale nujne, ko skupnosti niso bile več samo lokalni akterji, ampak del evropske mreže. Nekatere poti so bile uporabljene še v rimskem obdobju, številne pa so tvorijo tudi del srednjeveškega in sodobnega cestnega omrežja.